Vizitka
Naziv:   Zavod Rdeči apolon
Sedež: Budanje 1j
    5271 Vipava
Telefon:
    0599-21025
    040-560955
Iščete zaposlitev?
Če bi radi sodelovali z nami, nam pošljite kratek življenjepis in napišite, v kakšni vlogi se vidite v naši organizaciji.

Mogoče imate zanimivo projektno idejo, pa ne veste kako jo uresničiti? Pišite nam in pomagali vam bomo!

Pošlji sporočilo

Jež

Rjavoprsi jež (Erinaceus europaeus), foto: Harald
"Ježek teka teka in se kotali, jabolka in hruške nabirati hiti..."

Vsem dobro znana otroška pesmica nas je že v ranem otroštvu naučila, da si jež pred zimo napravi zalogo jabolk in hrušk, ki jih v svoj domek nosi nataknjene na bodice.

Kdo pravi, da jež nabada sadje na bodice?

Pesmica izvira iz zelo starega izročila, saj je že rimski naravoslovec Plinij pred skoraj 2000 leti zapisal, da ježi plezajo na jablane in otresajo jabolka, nato se na tleh povaljajo preko njih, jih nabodejo na bodice ter jih na hrbtu odnesejo v brlog. Seveda je to le pravljica, ki ji je vsaj deloma nasedel celo slavni Charles Darwin. Čeprav so ježi dobri plezalci, ne plezajo na drevesa in tudi hrane ne nosijo v brlog. Prav gotovo se ježu na njegove bodice kdaj natakne suh list ali sočen plod, da bi to jež namenoma počel, pa seveda ni res. Močen je dovolj, da bi lahko prenašal sočno jabolko naokrog na svojem hrbtu, ampak ni nobenega razloga za to. Hrano, ki jo najde, poje takoj in njegova zaloga za zimo je debela plast podkožne maščobe, ne pa kupček sadja v brlogu. Jež je sicer vsejed, a najpogosteje se hrani s hrošči, gosenicami in drugimi žuželkami, v manjši meri pa tudi z deževniki, polži slinarji in ostalimi manjšimi živalmi. Čeprav slovijo kot plenilci miši in kač, se ti na njihovem jedilniku bolj redko znajdejo. Zobovje ježev je tako oblikovano, da z lahkoto ulovi in prebode hrošča, za grizenje večjega plena pa je manj primerno. Včasih si postreže tudi z manjšimi ptičjimi jajci, kokošja pa so zaradi velikosti in trše lupine kar varna pred njim.

Včasih je jež zaželen, včasih pa ne...

Na nekaterih manjših otokih v Veliki Britaniji, kamor je ježa zanesel človek in zato tam nima naravnih plenilcev, naj bi se ježi tako masovno hranili s ptičjimi jajci, da je to ogrožalo obstoj obalnih vrst ptic. Problem so poskušali rešiti s streljanjem ježev, ker pa je to v nasprotju z zakonodajo, jih sedaj raje lovijo in prenašajo na glavni otok, kjer jih spustijo na prostost. To pa ni edini primer v zgodovini, ko se je človek spravil nad ježe. Marsikdo še danes verjame, da ponoči sesajo mleko pri kravah in v srednjem veku je bil ta mit tako razširjen, da so v Angliji razpisali nagrado za vsakega ubitega ježa. Pobili so na tisoče ježev, zaradi tega pa pridelek mleka ni bil prav nič večji. Danes je jež zakonsko zavarovan v večini evropskih držav (tudi pri nas), kar pomeni da ga je prepovedano zadrževati v ujetništvu ali mu kako drugače škodovati.

Bele ali rjave prsi?

Beloprsi jež (Erinaceus_concolor), foto Nevit DilmenJeži so zelo stara skupina živali, saj so se njihovi predniki pojavili na Zemlji ob zatonu dinozavrov, njihov izgled pa se je v zadnjih 15 milijonih let le malo spremenil. Na svetu živi 15 vrst ježev, od tega dve v Evropi. Beloprsega ježa (Erinaceus concolor) najdemo v vzhodnem delu Evrope in Aziji, rjavoprsega (E. europaeus) pa v zahodni Evropi. Meja med populacijami poteka ravno tu pri nas in na Goriškem lahko najdemo obe vrsti. Po načinu življenja se v glavnem ne razlikujeta. Obema ustreza rob listopadnih in mešanih gozdov, vrtovi, parki in mejice sredi polj, kjer najdeta dovolj hrane in primernih zatočišč.

Nočni sprehajalec po vrtovih...

Marsikdo je že opazoval ježa na svojem vrtu in mu mogoče celo nastavil hrano, zelo verjetno pa to ni bil vedno isti jež. Čeprav se nam zdi počasna in okorna žival, lahko v eni noči prehodi tudi 2-3 kilometre. Svoje dolge noge ima v glavnem skrite pod telesom in tako zaščitene, če pa je potrebno, lahko teče tudi s hitrostjo 20 - 25 km/h.


Bodice so odlična zaščita, a ne vedno...


Na svoj bodičasti kožušček se tako zanese, da na nočnih potepanjih ne išče kritja in v nevarnosti ne poskuša zbežati. Če se jež prestraši, najprej potegne bodičasto kožo čez glavo in zadnji del telesa, če pa se nevarnost stopnjuje, s krožnimi mišicami povleče hrbtno kožo okoli telesa in jo stisne na trebušni strani tako, kot bi stisnili odprtino vrečke iz blaga z vrvico. Približno centimeter veliko odprtino skrivajo v vse smeri štrleče bodice in zvit počaka, da nevarnost mine. Ta njegova taktika se odlično obnese pri srečanju z večino potencialnih plenilcev, prav nič pa mu ne pomaga pri srečanju z avtomobilom na cesti. Kljub temu, da na cestah pogine veliko ježev, to ni glavi razlog za upadanje njihovega števila v Evropi.


Plen ali plenilec?


Najbolj jih ogroža izguba primernega življenjskega okolja naj bo zaradi pozidave ali zaradi širjenja intenzivno obdelanih kmetijskih površin. Z odstranjevanjem mejic na poljih izgubljajo zatočišča in vire hrane, zaradi pesticidov pa je na voljo manj žuželk in tiste, ki jih najdejo, so zastrupljene. V naravnem okolju pa največ ježev pogine med prezimovanjem. V glavnem so to mladiči drugega legla, ki se niso uspeli dovolj zrediti, da bi z zalogo maščobe preživeli do pomladi. Marsikateri jež med prezimovanjem postane jazbečev plen, saj imajo ti izvrsten voh in si z njim pomagajo pri iskanju nebogljenih ježev v prezimovališčih. Od ostalih plenilcev je ježu najbolj nevarna sova uharica, ki ima edina tako dolge kremplje, da lahko stisne ježa ne da bi jo bodice poškodovale. V boju z modrasom ali katero drugo strupeno kačo, pa je zmagovalec jež. A ne zato, ker bi bil odporen na kačji strup, kot marsikdo verjame, ampak ker ga pred kačjim ugrizom ščitijo njegove bodice. Kača se toliko časa zaganja vanj, dokler zaradi poškodb ne odneha. Takrat jo jež urno zagrabi za vrat in ji z močnim ugrizom prelomi hrbtenico.


Vse skrivnosti še niso odkrite...


Jež je eden najbolj poznanih malih sesalcev v Evropi in zaradi njegove nenavadne pojave in tisočletij sobivanja s človekom, kroži o njem veliko mitov in legend, pogosto pa se ga omenja tudi v pravljicah in drugi literaturi. Zdi se nam, da ga dobro poznamo, v resnici pa še marsičesa o njem ne vemo. Ena od teh ugank je, zakaj pljuva slino po bodicah, kadar poje hrano z močnim okusom. Odganja s tem zajedavce? Hoče z neprijetnim vonjem odgnati plenilce? Ali je mogoče to »parfum« za nasprotni spol? Vprašanje, ki še čaka na odgovor ...